Preživljanje prostega časa nekoč

Danes smo v okviru tedna otroka v šolski avli izpeljali kviz “Ugani kdo?”. Učenke in učenci so ob starih fotografijah ugotavljali, kdo od zaposlenih je predstavljen. za pomoč smo jim predvajali tudi zvočne posnetke pripovedovanja o preživljanju prostega časa v času njihovega otroštva. Skupaj ugotavljamo, da sta večino prostega časa nekoč predstavljala igra na prostem in druženje z vrstniki.

O prostočasnih igrah v svojem otroštvu je zapis pripravila tudi ravnateljica:

IGRE MOJEGA OTROŠTVA

Otroci smo se največ igrali zunaj. Poleti in pozimi. Staršem sem povedala, da se grem igrat in so vedeli, da se dobimo s prijatelji zunaj. Nič nista vprašala, kam grem in kaj bom počela. To je bila otroška igra in so nam pustili, da smo počeli, kar smo želeli. Tudi ko sem se vrnila domov, je mama redko vprašala, kaj sem počela. Če je vprašala, je bil vedno odgovor: igrala sem se. Ko je prišel mrak, smo vedeli, da moramo domov, ni nas bilo potrebno klicati.

Veliko smo se igrali v gozdu, se lovili, igrali skrivalnice, plezali po drevju, iskali gobe. Najlepše je bilo spomladi, ko je ozelenelo drevje in grmovje. Iz zelenih vej, ki smo jih nalomili, smo si postavili hiške iz vej. V zemljo smo zapičili veje, naredili hiške, celo vas, si postlali, si prinesli kaj za jest in tam preživeli ogromno časa.

Poleti, na travniku so kmetje pokosili travo in ko je bilo seno suho, so naredili kopice. Te kopice so kasneje naložili na voz in odpeljali v senik. Kopice na travniku smo preskakovali in tekmovali, kdo dlje skoči. Seveda včasih preskok ni uspel in smo seno razmetali. Vedno bolj, ko je bilo seno raztreseno, nam je bilo v veselje, da se po njem valjamo in obmetavamo z njim. Naredili smo škodo in bi morali kmetje še enkrat naložiti seno v kopice.  Kmetica se je razjezila, nas okregala, nam dala vile in smo morali seno spet spraviti v kopice. Tudi naloženo delo nam je bilo v veselje, naredili smo nove kopice. Kmetica ni bila več jezna, povabila nas je domov na kmetijo in smo dobili malico in sok.

Pozimi smo vse popoldneve preživeli na snegu. Snega je bilo veliko, tudi 1 m. Okoli hiš je bilo veliko klancev in bregov. Vsakemu bregu smo dali svoje ime in samo otroci smo vedeli za ta imena. Ko smo se dogovarjali, kam gremo, smo si povedali ime hriba in to je bila naša skrivnost. Sneg smo sami potlačili, mi smo rekli »poštamfali«, naredili smučišče in skakalnice. Imeli smo iz volne doma spletene rokavice in kape, ki so na začetku grele, ko pa so se od snega zmočile, so na rokah velikokrat zamrznile, bile so čisto trde in zmrzovale so tudi roke. Temu smo rekli, da se nam je »zanohtalo«. Zunaj smo ostajali do mraka. Ob mraku smo bili vedno doma. Ko sem prišla domov, sem imela čisto pomrznjene roke, ki so se ogrele šele ob peči ali v topli vodi. Nikoli nismo zaradi tega jokali. Veselje ob igri je bilo večje od mraza in utrujenosti. Enkrat sem s smučmi padla in si s konico presekala glavo. Ko sem prišla domov, mi je tekla kri. Pri nas na obisku je bil stric, ki se je vedno šalil. Ko me je videl, je rekel: “O, kako dobro, da je mama spekla štrudel, je ravno prav velik kos, da bo zamašil še eno luknjo v glavi.” Potem smo se vsi smejali, zalepili rano in pojedli zavitek.

Otroci, stari okoli 10 let, smo se radi igrali zemljo krast. Naredili smo velik krog, razdelili dele kroga, vsakemu enako velik kos. V središče je en igralec postavil navpično palico, dolgo približno 20 cm in spustil. Palica je padla na zemljo enega od igralcev, ki jo je moral takoj pohoditi. Ko je stopil nanjo, je zavpil stop. Takrat smo se morali vsi ustaviti. Igralec je s palico skušal zadeti najbližjega igralca. Če ga je zadel, je soigralcu »vzel zemljo«. To je naredil tako, da se je postavil ob mejo njegove zemlje in zarisal čim večji krog, kolikor je lahko. Zmagal je tisti, ki je na koncu osvojil vso zemljo in zavzel cel krog.

V mojem otroštvu smo se veliko igrali zunaj, prijatelji smo bili vsak dan skupaj. Igrali smo se v mrazu, vročini, v dežju skakali po lužah, se potepali po gozdu, plezali, raziskovali okolico, se vozili s kolesom. Tudi skregali smo se. Pri igrah smo imeli vedno dogovorjena pravila in smo se jih tudi držali. Goljufali nismo. Starejši so imeli več veljave in mlajši so ubogali starejše. Ni nam bilo pomembno, ali ima kdo kaj več od drugega. Če kdo česa ni imel, je dobil od prijatelja. Pomagali smo si, obdržali skrivnosti, se smejali, skupaj praznovali rojstne dneve. Bili smo res pravi prijatelji.

Delite vsebino:
Email this to someonePrint this pageShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Pin on Pinterest

Morda vam bo všeč tudi...